KINOLOŠKO DRUŠTVO

Naša šefica Jerneja je vedno govorila, da bo to pač treba »dat skozi«, da se bomo tri mesece vsak vikend (!) vozili v Ljubljano oz. na Ig v izobraževalni center, poslušali raznorazna predavanja, na koncu opravljali razne izpite, preživeli tri dni v Gotenici in to bo to…da nebo tako hudo. In smo šli, januarja vsi zelenci: najstarejši (tata) Gregor, Eva, Matej, Melita in jaz, le pri vrvni tehniki se nam je pridružil še (stari maček) Peter.

Slišali smo veliko novega, začeli smo z Vladom Gerbcem- nevarnosti v ruševinah, čutila psa, pozitivna motivacija..nadaljevali s prvo pomočjo ponesrečencu in prvo pomočjo psu. Čakala nas je še vrvna tehnika z Volontarjem, usposabljanje v radijskih postajah ZA-RE in orientacija- topografija v Gotenici..Vedno bolj smo se spoznavali med seboj tudi z začetniki iz drugih kinoloških društev iz vseh koncev Slovenije. Zanimivo je bilo, vsaka izkušnja zase, ene so bile manj naporne druge bolj. V Gotenici smo se kar nahodili po gozdu in celo srečali par odtisov šap medveda (a ne Melita?. Imeli smo tudi dva bolnika, ki sta obležala, a je šlo. Pri vrvni tehniki smo se mučili z raznim »štrikanjem« in premagovanjem strahu pred raznimi spusti in vzponi - padcev, zdrsov ni bilo smo se kar znašli.In je napočil težko pričakovani 1. marec - pisni izpiti iz obeh prvih pomoči, nevarnosti v gorah in ruševinah, nekajkrat smo se dobili - vse ponovili in je šlo, zahvala gre tudi Gregorjevim super urejenim zapiskom,ki so bili vsem v pomoč..Tako nas je čakal še praktičen del iz plezanja in orientacije 31.marca. Melito je vročina prisilila da je ostala doma, tudi Evi se je že nekaj kuhalo a je vseeno šla z nami. Ob 6.15 h odhod iz Gorice, Matej nas je čakal že v Ljubljani. Primorci smo bili na spisku:ob 9h vrvna tehnika in potem še orientacija pri Skavtu. Nadeli smo si vso potrebno opremo še enkrat na hitro ponovili vse vozle (kako že gre?, in šli v vrsto za vzpon z prižemi, sledil je vzpon po lestvi z samovarovanjem, najtežji del zasliševanje Volontarja in spust z desonderjem .Vsi smo solidno opravili podvig in odbrzeli po kontrolne točke za orientacijo. Točke so bile kar daleč narazen postavljene, tako da si moral kar razmišljati katero pot boš izbral (med drugim da nisi pristal v blatnem močvirju. Prekuhani (Gregor je izmeril 6,5 km dolgo progo), a v optimalnem času smo pritekli k Skavtu na spraševanje - topo test. Pa smo-olajšanje! Nekateri imajo še neke »popravce«, a v glavnem zelo uspešno. Utrujeni in zadovoljni smo se odpeljali na Goriško.

Napisala: Ina