KINOLOŠKO DRUŠTVO

Letos, ko sem dvignila tam nekje avgusta telefon in mi je Jerneja rekla »bi šla letos tudi ti na Talanov memorial«, mi je nekako zmanjkalo izgovorov zakaj se mi ne da tako zgodaj zjutraj vstajati in tako sva se s Tobyem znašla v »goriški trojki«. Tokrat je naša šefica Jerneja izbrala naju s Petrom, ker sva lansko leto prešpricala, tretji kandidat pa je bil na srečo Davorin, saj bi brez njega najbrž  s Petrom še danes štrikala vozle pri Klemnu.

Popotovanje se je pričelo ob 4-ih zjutraj, ko smo presenetljivo dobre volje skupaj z Jernejo (ki je tokrat bila v vlogi sodnice) , Iris (ki je čez dan potem pridno markirala) in našimi kosmatinci krenili proti Ljubljani. Malo nam je ponagajal veter po Vipavski dolini in zaradi tega smo zamudili začetno žrebanje. Ostala nam je samo še številka sedem, kar je pomenilo, da začnemo jutro z ovirami. Prvega smo v ogenj poslali Petra in Ino, ki sta elegantno speljala ovire do višinskih preprek. Tu se je Ina najbrž začela spraševati zakaj ji je potrebno hodit po železnih palčkah, gumah, …. Vendar pa se Peter ni vdal in tudi to vajo sta speljala do konca. Mene je že med gledanjem malo potilo, ker vem da so ovire Tobyeva in posledično tudi moja mora in pri višinskih ovirah ne vem kdo je bil na koncu bolj poten in utrujen jaz ali pes. No pa sva se tudi midva prebila do konca. Zona in Davorin pa sta tako ali tako na ovirah razred zase. Naslednja vaja je bil počitek za mojega psa in zopet potenje zame. Vedno se sprašujem zakaj moram ravno jaz ponavljati prvo pomoč. No pa je bila Tonja prijazna do mene in mi spregledala tudi kakšen spodrsljaj in neumen odgovor, lutka pa je imela na koncu dobro zmasiran prsni koš. Fanta pa sta jo tokrat odnesla slabše, saj se je izkazalo iskanje ob poti za trši oreh kot smo pričakovali. Markerji so tokrat premagali naše pse in poklapana obraza Petra in Davorina sta nakazovala, da nista zadovoljna z rezultatom.  Ampak ni bilo časa za razmišljanje, saj nas je že čakala poslušnost. Če sedaj razmišljam za nazaj smo jo kar solidno izpeljali in to nam je tudi dalo energijo za naprej. Vrvna tehnika je bila mala malica za Davorina, midva s Petrom sva bila za Klemnov okus nekoliko preveč štorasta ampak se nisva dala in sva vse izpeljala kot je bilo treba. Ko smo končali prve štiri naloge je bila ura že kar krepko čez poldan in ker prazna vreča ne more stat pokonci smo si privoščili malico, za katero so poskrbeli super organizatorji KD Šmarna gora. No po tem bi pasal kakšen počitek a kaj ko nas je časovnica že preganjala in napotili smo se do Vere na iskanje pogrešanih v gozdu. Vsakič ko končam iskanje na tem terenu si rečem, da naslednjič pa že ne bom hodila po goščavi in trnju ampak po robu ampak se vedno sproti zapodim v goščavo. No tudi tokrat in na žalost me je pamet srečala prepozno in sem se na rob spravila po tem, ko sva s Tobyem že spustila enega markerja. No tokrat sta bili Zona in Ina bolj uspešni saj sta nakazovali vsaka svojega markerja pa še pol tretjega, samo očitno ta ni bil dovolj zanimiv da bi Zona vztrajala pri njem.Čisto na koncu nam je ostal smo še posladek, ruševina v Kranju. Malo je že pričelo rositi vendar nas to ni motilo, psov pa tudi ne, saj so iskali pod streho. Očitno se je naša forma stopnjevala (smo se najbrž vsi zbudili) in brez problemov so psi nakazali tri markerje. Najbrž smo bili tokrat tudi malo v prednosti saj sta na ruševini markirala David in Ana, ki sta največje veselja naših psov, kar se tiče igranja po nakazovanju. Ves naš vloženi trud je bil na koncu dovolj za zadnje, 11 mesto, vendar smo kljub temu ostali nasmejani in kaj naj rečem, pridemo še naslednje leto.1

Napisala:Tamara