KINOLOŠKO DRUŠTVO

(razmišljanje novopečenega reševalnega psa Maxa)

14. 11. 2009 IZPIT IRP-R1, KD Šmarna gora

05:30
Uf, spet zgodnje vstajanje, šef je živčen, gvišno gremo nekam! Vuf. Baje da moram lulat kakat… Lulat moram res nujno, da bo sosedov Rex končno dojel, da je vse okoli moje in ne njegovo.

05:45
Gremo v avto! Moram pazit, da mi ne bo rep odpadel… preveč mahanja baje škodi, to sem prebral enkrat – kje že…aja, na ulični svetilki na Korziki. Francoski psi že vejo, so bolj načitani. Glej glej, Kimi gre z mano; še dobro, da bo Pan ostal doma. Saj je že fajn kuža, ampak kar je preveč je preveč, to ščene se ne zna kontrolirat in skače vame in me grize kot da sem sockenball.

06:00
Evo, končno na svežem zraku. A tukaj smo, nazadnje je bil šef tukaj blazno zadovoljen z mano in s celim svetom, mislim da smo bili na Talanovem memorialu in očitno smo se zelo dobro uvrstili, saj so bili šef, Gregor in Igor vsi iz sebe. In dobil sem ogromno vrečo hrane, ki je kasneje izginila neznano kam?

07:00
Po tem, ko me spet zaprejo v avto, se odpeljemo v neznano. Ko avto parkiramo, se šef obleče v oranžen kombinezon, vzame nahrbtnik in si na glavo povezne čelado, jaz pa že vem, kam pes taco moli. Vouuu, iskali bomo (prej pa veliko lulali)! Ko dobim dovoljenje, da skočim iz avta, imam že na sebi ovratnico za iskanje. S šefom prideva pred popolnoma neznano stavbo, polno novih vonjev. Po pogovoru s sodnikom me šef pošlje iskat lumpe. Najprej se ležerno odpravim prevohat celo stavbo, vendar se šef začne živčno dreti in po nekaj trenutkih ugotovim, da sem verjetno predaleč in je potrebno preiskati zgolj prvo polovico stavbe. Zato grem nazaj in zaznam človeški vonj, ki prihaja iz temne kleti. Oddirjam dol in najdem prvega lumpa. Čeprav zelo navdušeno lajam, se noče igrati z mano. Ko pride šef, me pohvalil in me nato takoj začne priganjati, naj poiščem še enega lumpa. Zdi se mi, da pretirava, kajti ravno sem našel ponesrečenca. Ali eden ni zadosti? Očitno je tokrat norma višja in zato se sprijaznim z usodo ter kmalu pridem do tistega vonja, ki sem ga prej že zaznal, vendar se mi je zdelo preveč zakomplicirano, da mi mu sledil, ker je bilo pred vrati, kamor je peljal, en kup krame. Tokrat grem za vonjem, ker je očitno, da drugače ne bo šlo. Preskočim vse ovire in se prebijem do markerja. Takoj začnem lajati in lajam, dokler ne pride šef. Ko marker vstane, pogledam šefa in si mislim: »Čas je za nagrado v obliki briketov!« Šef izgleda izredno zadovoljen in vesel. Zdirjava do sodnika, ki gleda v nek list in nama nekaj razlaga. Očitno sem se dobro odrezal, ker v avtu dobim lepo nagrado.

08:30
Po iskanju se odpeljemo nazaj na poligon. S šefom greva na zaslužen sprehod. Malo se sprehajava naokoli, jaz vohljam, berem pasje novice in lulam na vseh možnih krajih, da bodo vsi vedeli, kako sem enkraten. Šef piše smse, se pogovarja z mimoidočimi reševalci in je zelo živčen. Gotovo bova danes še kaj delala. Stari, ni problema, samo da bo dobra večerja!

14:00
Šef me spusti ven, da se malo polulam. Zelo je živčen, tako da postanem živčen še jaz, zato se poskušam sproščati z zehanjem in kihanjem. Začneva ponavljati dolgočasne vaje: poleg, sedi, prostor, stoj, prostor, sedi, prostor… Zanima me, zakaj se šef teh vaj nikoli ne naveliča, jaz sem se jih že zdavnaj… Takoj nato dobim kovinsko ovratnico, ki jo imam vedno, kadar pride čas za vaje poslušnosti in ovire.

14:20
S šefom greva spet do sodnika, tokrat na poligon. Do sodnika prideta skupaj z nama tudi Nejc in Tačka. S šefom delava prva, Tačka mora stran od naju na prostor. Gvišno ji je strašno dolgčas, upam, da meni danes ne bo treba tja. Ah, spet ista pesem, poleg, sedi, poleg, prostor, sem, poleg, sedi, plazi, itd. Da ni preveč duhamorno, kakšno vajo malo zamešam in jo naredim po svoje. Šef je strašno živčen in med vajami mi ne da nobenih priboljškov. Pasje življenje. O, ne! Sem vedel! Zdaj gre delat Tačka, jaz moram pa ležat ob kolu, zapičenem v zemljo. Voham po tleh. Razmišljam, ali bi se šel sprehajat ali ne. Ponavadi je šef zeloooo slabe volje, če ne ležim pridno ob kolu. Zakaj ravno ob kolu? Zakaj ne na nasprotni strani ob skledi golaža? Še malo voham po tleh. Ni sledu o golažu. Šef se premika. Ne proti meni, ampak hodi v krogu in v krogu hodi še nekaj ljudi. Izgledajo kot bebci. Ponavadi pri tej vaji protestno zapustim prostor. Tokrat obležim, ker se mi ne ljubi več prepirat s šefom. Spet voham. Šef gre proti meni. Končno konec? Maham z repom.
Še ovire. S šefom sva takoj na vrsti. Ovire so mi všeč. Je manj dolgčas kot na poslušnosti. Priboljškov še vedno ni. O, vodoravna lestev. Obvladam, glej šef. Še nekaj ovir. Aha, zdaj smo spet tam. Šef me hoče poslat stran od sebe na mize. Ta vaja se mi zdi trapasta. Zato med njo voham, kolikor se da. Edino, kar je pri tej vaji res fino, je to, da mi šef nič ne more, tudi če lulam in voham. Vseeno se usmilim šefa in se počasi, počasi približujem mizam. Ko je konec, greva s šefom do sodnika. Sodnik nama spet nekaj razlaga z listom papirja v rokah. Šef je še vedno živčen. Ko sodnik konča, čestita šefu in šef postane navdušen. Uf, tokrat sva zvozila. Bravo Max!

15:00
Šefu vsi čestitajo. Blazno je zadovoljen in jaz tudi, saj me šef osreči s froliki in briketi, poleg tega imam v dobrem še zelo dobro večerjo. Zdaj pa v avto počivat.

16:00
V avto pride še Kimi. Iskanje ji ni šlo, zato s šefico nista naredili izpita. V avto prideta še šef in šefica in se odpeljemo.

17:00
V Domžalah se ustavimo, da poberemo nadležneža Pana. Potem se spet odpeljemo.

18:00
No, končno doma. Na vrsti je večerjaaa!!! Njam. Zdaj pa k zasluženem počitku. Vuf.

15. 11. 2009, IZPIT IRP-PO1, KD Nova Gorica

05:15
Mhrm, ne spet tako zgodaj! A nisem že včeraj naredil izpita? Kaj je pa danes na vrsti? Ne morem verjet, ampak šef je spet živčen.

05:30
Hop v avto. Oh ne, tokrat gre Pan zraven.

05:45
O, danes smo pa na mojem terenu. Da si ne bi kdo drznil lulat! Spet bo dogajanje!

10:00
Odpeljala sva se na teren. Očitno bom moral spet iskati. Šef se je preoblekel v kombinezon, vzel nahrbtnik in mi povedal, da morava zmagat. Da bojo spet lumpi in da ne smem lulat. Kar naj si misli.

10:30
Sva že pri sodnici. Šef se pogovarja z njo in nato me pošlje: »Išči!« In grem. Grr. Vse so poscali! Moj teren si drznejo polulat! Tako ne bo šlo, ne morem iskat, dokler ne povem vsemu svetu, da je to MOJ gozd in moja drevesa in moji grmi. Tako. Aha, šef že teži, OK, že grem. Pridem do sumljivega vonja… ja, to bo to, gremo! Najdem markerja in lajam. Kmalu se prikaže šef in me pohvali. Takoj moram iskat naprej. Mater, je težka reševalska! Malo levo po gozdu, še malo desno po gozdu, spet moram levo in…nov vonj. Tukaj si! Spet lajam! Šef priteče in me ves iz sebe hvali! Tudi lump me tokrat vsaj malo poboža. Vau, ta vikend sem res priden.

11:00
Komaj pridemo do poligona, se že začne novo dogajanje. Šef teka okoli in kar na enkrat ugotovi, da sva na vrsti za poslušnost. Že spet poslušnost! Ker sem sit uboganja, danes naredim več napak. Iz principa. Kaj me pa mučijo že ves ljubi vikend. Vaja ležanje ob kolu me sploh živcira, zato pridno voham, se malo plazim in sem nestrpen. Ko je vsega konec, greva s šefom do sodnice, ki nama pove ta svoje. Ampak, neverjetno, šef je vesel! Očitno sva naredila. Tudi jaz maham z repom.

12:00
Danes ni miru. Na vrsti so ovire. Spet hop gor in sedi in poleg in tunel. In tako dalje. Tokrat moram malo polulat še detaširne mize. Ker so pač moje. Šef grdo gleda. Ni mu všeč, da sem lulal po mizah. Čudno. Sodi nama šefica šefov. Ko ob koncu vaj prideva do nje, nama govori z resnim glasom. Na koncu se nama začne smejati. Spet sva naredila! Vuf in juhej! Za šefa čestitke in pivo, za Maxa hrenovke in paštete in frolike in briketi… Dobrot je na kupe. Hvali me tudi šefica in Pančo Pan veselo skače okoli mene. Danes je prav prisrčen.
No, pa sem končno postal pravi reševalni pes Castro ad Fluvium Frigidum Max.

V Maxovem imenu vkup spisal David