KINOLOŠKO DRUŠTVO

Kot precej sveži član KD Nova Gorica vseeno nisem bila vajena tako zgodnjega vstajanja pred izpitom… »Centralni Slovenci,« kamor se uvrščamo tudi Domžalčani smo pač malo razvajeni, ker imamo v vse smeri Slovenije maksimalno urico vožnje. Poleg tega se me je že pri prijavi na izpit, na jutro izpita pa še v večji meri, polotilo nekakšno malodušje, ker sem bila prepričana, da se grem na izpit blamirat, vsaj kar se iskanja tiče. Namreč, na izpit sem se prijavila s Kimi (uradno Elišo Neli Goly), zlato prinašalko moje sestre, s katero imava narejeni sicer obe reševalski enki, vendar je Kim večino časa stacionirana v Domžalah, medtem ko sem jaz nekje na pol poti med Gorico in Ajdovščino. Res je, da je bila Kimi štirinajst dni pred izpitom nastanjena pri meni, vendar na treningih ni pokazala niti malo volje do iskanja. Kar ob tem, da sva bili prijavljeni na opravljanje R2 ni dobro. V bistvu katastrofalno. In ko sem izvedela, da ni samo moje mnenje, da potrebujeva s Kimi nekakšne vrste čudež na izpitu, je vse skupaj dobilo še toliko slabši prizvok. Tako sem bila, ko smo se z Igorjem in Asom, ki sta šla opravljat R1 ter Davidom, ki je šel z nami za vzpodbudo, peljali proti Celju, bolj kot ne sprijaznjena z usodo.

V Celju je bilo mraz kot v frižiderju. Brr. Na srečo so nas člani ERP Celje pogreli s kavo in čajem, še bolj pa nas je ogrel sam poligon, predvsem med opravljanjem izpita. Brez treme pač ne gre. Izpitni »trojček« je bil otvorjen s poslušnostjo. Sodila je Ana Viler, in to vse discipline, tako da smo šli prav vsi udeleženci lepo po vrsti; najprej poslušnost, nato ovire in na koncu iskanje. Igor in As ter Darko in Kala so bili po časovnici prvi. Prvi par je, kljub nekaterim napakam, uspešno zaključil s poslušnostjo. Naprej vrstnega reda ne vem natančno, vendar vsi poslušnosti niso zaključili tako uspešno kot prvi par, tako da nas je vse, ki smo čakali na »svoj trenutek«, delno do pretežno črvičilo po želodcih. S Kimi sva bili na programu čisto pri koncu, v zadnji trojki (ja, število je bilo neparno in čeprav sem bila že na številnih izpitih, sem v trojki delala prvič). V podrobnosti se ne bom spuščala, ker poslušnost, čeprav daleč od popolnosti, nikoli ni bila poseben problem, sploh odkar se je Kim sprijaznila s streljanjem. Podobna štorija pri ovirah, s tem da je bilo pri detaširanju premalo vodljivosti in preveč lajanja. Zlati prinašalci pač.

Iskanje pa… Na vrsti sem bila predzadnja. Darko in Igor, ki sta opravljala R1, sta z iskanjem opravila hitro in brez posebnih problemov. Oba, oziroma vsi štirje (da ne pozabimo na Kalo in Asa) so naredili izpit, vsi smo jima iz srca čestitali. Ker je bilo do mojega iskanja še več kot dve uri, sem se, v družbi Igorja, Davida in Jerneje, ki je dobesedno pridrvela z vaje MOL, da je prišla spodbujat naju z Igorjem, odpeljala na kavo. Debata ob kavi je potekala v povsem »jugo« vzdušju, pa če smo si tega želeli ali ne Ob vrnitvi k ruševini, kjer je potekal izpit, smo izvedeli, da iskanje »dvojk« ni bilo tako uspešno. Edino Jani in njegov labradorec, ki sta bila na vrsti pred nama s Kimi, sta do tedaj uspešno zaključila vse discipline. V glavnem, ko sem prišla do sodnice, povprašala glede območja iskanja in potencialnih nevarnosti, sem pripravila Kimi in jo spustila. Zdela se je zagnana. In tokrat videz ni varal, saj je zelo hitro našla prvega »ponesrečenca«. Ko je našla še drugega, sem bila obenem presenečena, navdušena in predvsem živčna. Psičko sem poslala naprej iskat in medtem razmišljala o tem, da bi bilo res škoda, če ne bi našla še tretjega. Glede na to, da je iskala res dobro in imela resnično voljo do iskanja, kot že dolgo ne, bi bilo res škoda, če bi se pri tretjem zalomilo… Še enkrat je nakazala mesto, kjer je bil skrit drugi ponesrečenec. Poslala sem jo drugam. Zdelo se mi je, da se nekam čudno vrti pred oknom… uspelo mi jo je poslati okoli hiše, od koder je ni bilo več nazaj. Pustila sem jo v upanju, da je kaj našla. Ko sem zaslišala prvi lajež in potem nič, nisem vedela, kaj naj storim. Poleg tega je šla tja sodnica gledat kaj se dogaja. Čeprav je vmes preteklo kar nekaj časa, sem ponesrečenca prijavila takoj, ko je Kim drugič zalajala. Dobila sem dovoljenje, da grem pogledat, kje je psička in kaj počne. Ko sem povedala, kje bi moral biti tretji ponesrečenec (tam je tudi bil), so mi Jerneja, Eva in sodnica, ki so dogajanje opazovale, povedale, da je psička zelo intenzivno kopala, da bi prišla do markerja, zato nama je bil tudi tretji »ponesrečenec« kljub slabemu laježu priznan.

Ob uspešno opravljenem iskanju nisem bila vesela, ampak navdušena. Prav tako Kim, ki je dobila igračko in se šla ohladit v lužo, kasneje pa je pri avtu za nagrado zmazala še dve vrečki slastnega Pedigreja (hvala Jerneja ). Razveselile so me tudi iskrene čestitke vseh »navijačev«.

Za zaključek še moja osebna zaobljuba, do katere me je pripeljala opisana izkušnja: iz hvaležnosti za uspešno opravljen R2 ne bom več šimfala Kimice kljub njenim pogostim »zlatoprinašalskim foram«

Napisala: Ana